Spominjam se svojega prvega pletilskega podviga, ko sem imela 8 let: mama mi je kupila bombažno prejo, iz katere naj bi naredila vrečko za kopanje. Pletla sem same desne (na lice in narobe). Trudila sem se, da bi pletla kolikortoliko enakomerno, brez lukenj in potegnjenih petelj. Rezultat je bil nikakav, saj je bilo moje pletenje tako trdo, da se še igle ni dalo povleči iz dela. Nato se dolgo nisem več dotaknila pletilk.
Prišla so 18. leta in vsaka od nas je rada nataknila nase kak unikat. Moja mama je bila preveč zaposlena s svojo službo, da bi mi še pletla, tako sem po pletilkah segla kar sama. Tokrat naskrivaj, da me mama ne bi kontrolirala in kregala, ko bi ga kaj polomila. V predalniku sem našla veliko ostankov volne in skombinirala sem pisan pulover. Za razliko od prvič, je bilo pletenje veliko lažje, seveda gre zasluga volni, ki je elastična, bombažna preja pa ni.
V času študija sem spoznala kolegice, ki so tudi pletle in tako od njih nabrala kar nekaj nasvetov. Ugotovila sem tudi, kako pletenje umirja in s tem nadaljevala.
Tudi dandanes pletem, predvsem za svoje vnukce. Vendar vsega tega ne znam kar iz glave, zato sem v nenehnem iskanju napotkov za delo - tudi po internetu. Medtem, ko sem na italijanskih in angleških internetnih straneh našla veliko tega, na naših nisem niti enega. Pa sem se domislila, da bi s tem začela kar sama. Pomagala si bom s tujimi blogi in zanimivosti prenesla v svojega, tako da bodo napotki za delo dostopni tudi našim "rokodelkam". Toliko za začetek. Pa klikajte me in dopolnjujte moj blog z vašimi idejami!
No comments:
Post a Comment