Res nas burja klesti in najde vsako bužico (luknjico), da pride v hišo. Tako prostorov ne moremo ogreti nad 18 stopinj. Pa smo se oblekli v že pozabljene smučarske nogavice in puloverje in tako čakamo na današnje popoldne, ko naj bi nehalo pihati. Potem pa takoj v mesto, da vidimo, ali jih je naša jadrnica odnesla brez poškodb.
Morala bom spoznati mamo Ladko in se naučiti izdelati filcane copate!
Morala bom spoznati mamo Ladko in se naučiti izdelati filcane copate!
Te tri dni tudi nisem stopila iz hiše in to brez slabe vesti. Le naš vročekrvneš si upa in (morda) akumulira mraz za vroče poletne dni.
V predalih sem nabrskala ostanke kvačkanca, v neki stari burdi našla idejo in naredila tole.
Moram jo še podložiti s kakšnim, za dojenčice primernim blagom, obkvačkati in zaviti v darilni papir. Namenjena je sestrini vnukinji, ki bo na vset prijokala v marcu. (Sedaj spol ni več skrivnost do rojstva, kot je bilo pri nas.)
Vso srečo, mala damica!
Kvačkanca imam še nekaj, pa bom iz njega po vzorčku iz dekice naredila brezrokavniček za našo vnukinjo. Stara je že 4 leta in se že sama oblači. Rada ima pisana oblačila. Takrat bom tudi pripravila navodila za izdelavo te kvačkarije. Razlika bo le v velikosti kvadratkov, odejico sem kvačkala z dvojno nitko, brezrokavniček pa bom z enojno.
Allora...barka ok. Burja ji nič ne more, ker piha prav v premec, torej spredaj, v smer priveza. Le tramontana bi jo lahko zdrmala, a bolj zaradi valov, ki jih zakrivi v mandraču, kot zaradi vetra samega. Sicer je pred hišo, kot vidimo, zanesljiv in neumoren čuvaj, ki vsakemu sunku rad zalaja in ga opozori, da naj preskoči našo posest! Lep večer vsem bralkam in bralcem
ReplyDelete